Že od malih nog sem si želela govoriti francosko. Krivdo za to lahko pripišem predvsem staršem, ki so me večkrat peljali na potovanje v Provanso, in me s tem tako nad Francijo kot njenim jezikom popolnoma navdušili.
Priložnost za učenje jezika ljubezni sem dobila šele z vstopom v gimnazijo, in prav francoščina je seveda tudi vplivala na to, katero od gimnazij sem izbrala. Za nič na svetu se ji namreč ne bi odrekla.

Ko sem se francoščino začela učiti, so me nekateri sicer strašili, da gre za izjemno težek jezik, ki ima nelogična slovnična pravila. Res je – niso ravno takšna, kakršnih smo vajeni iz lažjih jezikov, vendar se jih da naučiti in nato ponotranjiti, da se po njih ravnaš avtomatično. Se je pač treba učiti malo več …
Ker sem bila v jezik popolnoma zaljubljena, nisem imela nobenih težav – res pa je, da jih je imelo kar nekaj sošolcev, ki so potrebovali inštrukcije francoščine že kar od prvega letnika naprej. Tudi sama sem jim pogosto skušala pomagati, in ker sem v francoščini tudi dosti brala ter poleti vedno spakirala nahrbtnik in se za nekaj tednov podala na potepanje po Provansi in francoskih Alpah, so v četrtem letniku za inštrukcije francoščine spraševali že kar mene samo. Tako se je pričelo inštruiranje, ki sedaj traja že kar nekaj let – po končani gimnaziji sem se namreč odločila za študij francoskega jezika. Moram reči, da ne zaradi tega, ker bi imela željo delati kot profesorica francoščine, temveč iz povsem praktičnega razloga: vedela sem, da ne bom imela s študijem nobenih težav, temveč ga bom opravila bolj kot ne z »levo roko« – in ja, tako bom imela poleti ponovno razlog in ob pravočasno opravljenih izpitih tudi dovolj časa, da se spet potepam po deželi sivke in škržatov.

V svojih študijskih letih sem torej nekoliko študirala, hkrati pa še vedno nudila inštrukcije francoščine gimnazijcem, saj sem si tako ob študiju najlaže zaslužila nekaj denarja.
S francoščino pa je povezano še nekaj … Odkar sem se začela samostojno potepati po Franciji, sem vedno mislila, da bom nekoč nekje naletela na kakšnega simpatičnega Francoza, ki me bo popolnoma očaral. Kar videla sem se, kako bom skupaj z njim živela v neki kamniti hiški med vijoličnimi polji sivki. No, romantična sanjarjenja mi niso šla ravno po načrtu. Kljub temu, da mi je na dušo pihalo kar nekaj Francozov, se mi je nazadnje pripetilo, da sem v Provansi srečala Slovenca, in bila očarana nad čari naših domačih fantov. Tudi on je bil velik ljubitelj Provanse, saj se je ukvarjal s športnim plezanjem in je v tamkajšnjih plezališčih prebil kar nekaj časa – in tako sva bila ravno pravšnja za vkup.
Študij francoščine je sedaj že za mano in tudi inštrukcije francoščine niso več v repertoarju, saj se je bilo treba ustaliti in najti redno zaposlitev. In kljub temu, da on vpisu na študij nisem imela neke velike želje, da bi bila profesorica francoščine, sem se nazadnje zaposlila prav v šolstvu. Zakaj ne – tako imam vsako poletje dolge počitnice, med katerimi se lahko še vedno odpravim v Provanso. No, pravzaprav greva kar oba z možem, ki je ravno tako profesor (športne vzgoje). Tako je za naju vsako poletje popoln spomin na to, kako sva se spoznala v majhni vasici v alpsko-provansalski provinci.